Avtor: debbie lynn elias

Zdaj, ko so bile objavljene nominacije za oskarja, se zdi povsem primerno, da začnem svoj mesec poročanja o oskarju s pregledom nominiranca za oskarja za najboljši tujejezični film in mojo izbiro za zlatega oskarja, nastopom Francije, močnim in čudovito ekspresivnim ter očarljivim RAZREDOM (Entre Les Murs). Že dobitnik zlate palme v Cannesu leta 2008 RAZRED temelji na romanu Francoisa Begaudeauja, ki tudi igra v filmu, poleg tega pa je skupaj z režiserjem Laurentom Cantetom in Robinom Campillom napisal scenarij, s čimer je dosegel popolno združitev dokumentarca in drame.

Francois Marin je predan srednješolski učitelj v eni najtežjih in najbolj raznolikih sosesk v predmestju Pariza. Črni, beli, arabski, bogati, revni. Obstaja nekdo iz vsake demografije. Afriški priseljenci se spopadajo z Hispaniki v njihovi lastni obliki rivalstva med tolpami. Arthur, dolg gotski samec, je osupljiv in dinamičen, medtem ko so majhne azijske deklice sramežljive in tihe ter se zdijo vedno študične. Kaj pa Wei, zelo sramežljiv mlad kitajski priseljenec, ki želi biti popoln in se zelo potrudi, da bi bil odprt in »ustrežljiv«, vendar mu je nerodno, ker njegova francoščina ni popolna. Posebej velja omeniti nekaj študentov – Esmerelda alias »Sandra«, glasna, nevzgojena, medeninasta afroameriška deklica, ki v nasprotju s tipom bere Platonovo »Republiko«, ki ni naloga; Khoumba, katere osebna drama in travma povzročita vrtenje za 180 stopinj v njenih akademikih; in Souleymane, priseljenec iz Malija, je stalni povzročitelj težav, ki kljub svoji bojevitosti in prepirljivosti kaže velik potencial, ki ga očitno vidi le Francois.

Kot vsako novo šolsko leto se Francois in njegovi kolegi učitelji nestrpno veselijo novega števila učencev in tistih, ki se vračajo, saj želijo tem mladim zagotoviti najboljše možno izobraževanje. Kljub frustracijam in težavam v preteklosti je fakulteta optimistična in entuziastična, ki želi izzvati in izobraževati ne le svoje študente, ampak tudi sebe. Osredotočeni predvsem na dva ducata učencev v jezikovnem razredu, kjer sta v središču pozornosti pravo francosko besedišče in slovnica (ja, otroci, celo v Franciji učence učijo slovnice ali jih prisilijo prenašati), smo seznanjeni s tem mikrokozmičnim intimnim portretom in antropološko študijo učiteljev in učencev. Tisto, zaradi česar je ta film tako prepričljiv, je interakcija med učenci in njihovim učiteljem Francoisom. Toda največje presenečenje prihaja iz dejstva, da 'dijaki' v filmu niso Francoisovi učenci, ampak so v resnici učenci srednje šole Francoise Dolto Junior High v 20. okrožju, ki so bili vsi končno izbrani za ta film, potem ko so sodelovali na igralskih delavnicah, ki jih je vodil Cantet. Njihovo »igranje« in sposobnost, da v svoje scenarijske vloge vnesejo realizem, je tisto, kar prinese vse domov, zaradi česar je RAZRED uspešen, kakršen je.

Pri oblikovanju scenarija je Cantet vedno želel, da Souleymane postane osrednja točka zgodbe. »Prvi scenarij sem napisal, preden sem prebral knjigo Francoisa. Souleymane je bil glavni lik iz starega filma. Želel sem, da njegova zgodba postane zaplet filma. Kar je Francoisova knjiga dala meni, filmu, je bilo vse, kar je bilo okoli zgodbe in zaradi česar je videti resnična.«

Izstopajoč je razvoj enega učitelja, ki je bolj demokratičen kot diktatorski, vendar ima svoje trenutke zmote, zlasti ko o nekaterih učencih govori, da se »obnašajo kot sleparji«. Cantet pravi: »To je nekdo, ki tvega, da bi bil demokratičen, kar pa ni enostavno, ko si pred 25 ljudmi. Zame je bilo pomembno, da ne ustvarim lika, ki bi bil preveč popoln. Ta tip je samo človek. Je pred 25 ljudmi, ki ga poskušajo pretentati, on pa vedno odgovarja v improvizaciji. Seveda, ko to počnete, tvegate, da naredite napake in te napake ga naredijo bolj človeškega. Ne maram junaških likov. To kaže, da tudi ko se trudiš dati vse od sebe, lahko delaš napake in ko delaš z ljudmi kot učitelj, ima lahko to velike posledice.«

V pogovoru s Cantetom o njegovem postopku za ta film, ki je tudi sam nekdanji učitelj, je že od začetka jasno, da je to zanj zelo osebna tema. »V Franciji imamo zelo staro razpravo o šolah. Razprava je vedno zelo ideološka. Želel sem poskusiti pokazati, kaj se res lahko zgodi v takem razredu. Samo poglejte, kaj se dogaja, potem pa lahko ljudje o tem razmišljajo in se o tem odločijo sami. Druga točka je bila, da mislim, da lahko ob pogledu na te majhne mikrokozmose opišete vsa vprašanja, s katerimi se zdaj sooča družba, ne da bi zares pogledali vprašanja. Včasih se poskušamo izogniti resničnim vprašanjem, ker je lažje imeti vnaprej oblikovane ideje o stvareh.«

Sodelovanje med Cantetom in študenti/igralci, »ko delam z igralci, ki niso provizorični, čakam na [prispevke in prispevke] od njih. Da bi res prinesli v film svojo lastno izkušnjo življenja. Šola je nekaj, ko nisi učitelj ali učenec, ne veš točno, kaj se dogaja notri. Bilo mi je zanimivo poslušati, kaj imajo povedati o svojem življenju. Filma niso pisali z menoj, vendar smo pri pisanju scenarija res upoštevali, kar so predlagali. Z njimi smo organizirali delavnice po šolah in situacijo, ki smo jo pisali, dan zatem vedno testirali z njimi.« Presenetljivo celo za Canteta je bilo »vključevanje študentov v delo, ki smo ga opravljali skupaj. Zelo zanimivo je bilo videti, kako zelo so radi govorili o sebi, prikazovali svoje življenje in kako osredotočeni so bili na delo, ki smo ga opravljali. Učitelji, ki so pravi učitelji v šoli, so bili nad tem tako navdušeni in tako ljubosumni, da smo jih lahko cel dan osredotočili na en prizor.« To ni tipičen žanrski film učitelj-učenec. Obstaja moč, ki izhaja iz zaslona in predstav, ki opolnomočijo občinstvo in je uporabna v življenju zunaj učilnice.

Ker mu je bila dana popolna ustvarjalna svoboda tako v vsebini kot s tehničnega vidika, je Cantet snemal v visoki ločljivosti in širokem zaslonu, pri čemer je želel »spoštovati energijo vsakega prizora. Moral sem imeti možnost posneti zelo dolge posnetke, samo da sem spoštoval pravo temo, ki se je dogajala pred kamero. Edini način za dosego tega je bil snemanje v HD in ne 35 mm. Toda hkrati nisem želel, da bi bil film videti kot dokumentarni film. To je tudi razlog, da smo se odločili za širokozaslonsko snemanje. Bolj se prilega igranemu kot dokumentarnemu filmu. Res smo želeli pokazati razliko med dokumentarnim filmom in tem.' Tehnično impresivno, Cantet je uporabil format treh kamer – skoraj nič slišanega v filmu te vrste. »Eden na učitelja; enega na učenca, ki je v tem trenutku govoril, in enega, ki se pripravlja na naslednji posnetek ali poskuša ujeti podobo tega, kar se lahko zgodi v razredu – nekdo sanja, nekdo spi – vse tiste majhne razlike, zaradi katerih razred resnično obstaja.« Enako neverjetno je, da so bile kamere brezhibne, kot da bi se stopile v stene, ne da bi prekinile oseke in oseke trenutne situacije v razredu.

Še posebej opazen in nekaj, kar daje ton celotnemu filmu, je uvodna sekvenca, v bistvu prvi šolski dan. Učencem rečejo, naj vzamejo kos papirja, svoje ime napišejo na list papirja s tiskanimi črkami. Toda, ko se kamera premika od študenta do študenta, vidite, da tam ni tiskanih črk. Imate nekaj narisanih slik. Nekateri imajo črčkarije. Nekateri imajo curly-ques. Tok je bil tako naraven. Tako realno. Vendar, ko sem o tem vprašal Canteta, sem bil celo sam presenečen, ko sem izvedel, da je celoten prizor napisan po scenariju. To ne kaže le, kako dobro zna Cantet uresničiti vizijo in koncept, ampak tudi talent teh mladih ljudi kot igralcev.

Ta zgodba, liki in film so tako resnični in prizadevi, da si človek ne more kaj, da ne bi bil navdušen nad vsako besedo, vsakim dejanjem, vsakim odzivom, kot da bi sami sedeli v učilnici s svojim najljubšim učiteljem in ne bi želeli zamuditi niti kančka izobraževalne izkušnje šole in življenja. To je morda francoski film, vendar govori univerzalni jezik. Po Cantetovih besedah ​​»film skuša pokazati, da raznolikost ni problem, kot hočejo ljudje povedati, ampak je lahko bogastvo. Otroci so veliko bolj odprti za vse, saj se soočajo s situacijami, ki so zelo drugačne od njihovega življenja. Pogovarjajo se z otroki, ki imajo različne kulture, drugačne načine razmišljanja in biti tako skupaj je zelo pomembno.«

Laurent Cantet – pojdite naravnost do vodje razreda in naprej do zlatega oskarja z RAZREDOM.

Francois Marin – Francois Begaudeau Souleymane – Franck Keita Arthur – Arthur Fogel Wei – Wey Huang Esmerelda – Esmerelda Ouertani

Režija Laurent Cantet. Napisali Francois Begaudeau, Cantet in Robin Campillo.