Tihi mali dragulj scenarista/producenta Siana Hederja za film Oranžna je nova črna se ta teden širi v kinematografe in je na voljo na Netflixu – TALLULAH. Heder, ki ne piše samo scenarija za TALLULAH, debitira kot režiserka in pri tem posname čudovit film, ki ga vodijo intimne študije likov in zapletenost niansiranih podrobnosti.

Najprej srečamo Tallulah in fanta Nica, ki živita v Tallulahinem pretočenem starem kombiju. Ker živita pravo potepuško življenje, se dve leti potepata po državi, kradeta trgovcem in ljudem na ulicah, vlečeta zaplete, se potapljata po smetiščih za hrano. Tallulah nima družine in Nico je odtujen od svojih ločenih staršev, vendar se zanaša na materino kreditno kartico na bencinski črpalki, da napolni rezervoar, medtem ko se vozita iz kraja v kraj. Toda Nico postaja vsega tega nekoliko utrujen. Zase hoče več. Tako se po burnem prepiru neke noči Tallulah ali »Lu«, kot ji je ljubše, da jo kličejo, zbudi v kombiju in ugotovi, da je Nico in vse njegovo imetje (in njen denar) izginilo. Zdaj popolnoma sama, brez denarja in kreditne kartice za bencin, Lu naredi edino, kar lahko naredi – odpravi se do Nicovega Washington Square doma na Manhattnu. Ona hoče svoj denar nazaj in očitno tudi Nico. Toda Nico ni šel domov. Njegova mati Margo je tam, vendar nima pojma, kje je njen sin, in ne želi biti udeležena v zgodbi, ki jo Lu vrti, še posebej, ko jo Lu udari za nekaj denarja.

Ko jo prevzame lakota, se Lu odpravi v polno sodno dvorano z zanesljivo prevaro, medtem ko se prikrade v hotel in išče napol pojedene pladnje sobne strežbe, ki jih puščajo na hodnikih. Lu vidi pladenj, ki je zrel za obiranje, presenečen, ko hotelska gostja Carolyn odpre vrata in zagleda Luja. Ker Carolyn verjame, da je Lu nekdo iz hotela, ki pomiva posodo, prosi Luja, naj vstopi. Kot Lu in občinstvo hitro ugotovita, je Carolyn zapustila svojega moža in je v mestu, da bi se srečala z nekim bogatašem (bogatejšim od njenega že zelo bogatega moža), za katerega verjame, da jo bo odpeljal stran od življenja brez ljubezni. Na vožnji s Carolyn je njena enoletna hči Madison. Na žalost za Madison Carolyn nima pojma, kako skrbeti za otroka, kar je jasno očitno Lu, ki je sama ostala sama, ko je bila mlajša. Nečista, nenahranjena, brez oblačil, kaj šele plenic, Madison ne pomisli na polulanje na hotelsko preprogo. In Carolyn se na vse skupaj ne zaveda, bolj jo skrbi njeno ličenje in obleka za večer. Čeprav je potrebno nekaj prepričevanja in ponudba 'Benjamins', Lu pristane na varuško Madison.

Pri Lu se sproži materinski instinkt, ki se ga morda niti ne zaveda. Med kopanjem Madison (in na srečo tudi njo samega), oblačenjem, hranjenjem je vez med obema več kot dragocena. Ko ura tiktaka navzdol, se Carolyn še ni vrnila s svojega »zmenka« in Lu ostane dolgo v noč, dokler izjemno pijana Carolyn ne priteče domov v hotel. Carolyn, ki se onesvesti, je popolnoma neodzivna in medtem ko je Lu pripravljen na polet, je zamisel, da bi tam zapustil Madison, več kot zdrži. Zato odide – z Madison.

Ker ne ve, kaj naj zdaj naredi sama, in zaveda se, da potrebuje pomoč, se Lu pojavi na vratih Margo z Madison za seboj, pri čemer se Madison predstavi kot Nicoin otrok. Medtem ko Margo noče verjeti in ne želi Luja spustiti v svoj dom ali svoje življenje, se zavoljo tega otroka strinja, da ju sprejme k sebi za noč ali dve.

Ko se čustveni zidovi začnejo rušiti za vsako žensko, počasi izvemo razloge za Margoino jezo in bolečino ter kaj jo je zaprlo pred svetom. In vidimo korelacijo z Luinim življenjem ter izvemo njeno prizadetost in nezaupanje do drugih.

Medtem se Carolynin scenarij odvija, saj so policija in socialne službe zdaj vpletene v ugrabitev njenega otroka. In zaradi moževe jeze nad njeno neodgovornostjo je Carolyn zdaj popolnoma odrezana tako od njega kot od njegovega denarja, tako da tava po ulicah in poskuša ugotoviti, ne le kako preživeti, temveč se sprašuje, kje je njen otrok.

Napetost raste, ko vidimo, da se življenja Margo, Luja in Madison zlivajo s Carolyninim, pri čemer ima vsak od odraslih tisti trenutek »prihoda k Jezusu« v svoji čustveni rasti, ki doseže vrhunec s ponovnim nastopom Nica.

Ellen Page je idealno izbrana za vlogo TALLULAH. V svobodomiselni Lu prinaša mladost, naivnost. Verjamete v naglost, impulzivnost delovanja brez razmišljanja, a hkrati nam Page pokaže čustveno zadrego, ki obremenjuje Luja. Njeni niansirani obrazni izrazi veliko povedo, ko vidimo, da se kolesje zrelosti zažene.

Potem pa Page združite z Margo Allison Janney in, kot vemo že iz njunega skupnega dela v 'Juno', je to ujemanje v nebesih. Janney v vlogo vnese takšno globino. Zgovoren prizor vključuje smrt želve Margo. Sovraži želvo, zameri, da jo mora celo hraniti, a ko pogine, 'joka, kot da je pravkar izgubila zakonca.' Konflikt znotraj lika, ki je zapisan na strani, postane poln v rokah Janney. V tem prizoru se Janney poveže z nami. Zavedamo se, da se ta ženska komaj drži. Kot je opisal njen pisatelj/režiser Sian Heder: 'Pravkar smo videli okno v stvar, kjer je v njej toliko žalosti, ki nima drugega izliva, da pride na dan zaradi smrti te želve.' Odtenek, ki ga Janney dosledno prinaša Margo, je odmeven in verjeten. Dobila je celo nekaj šaljivih trenutkov fizične komedije zahvaljujoč okvirnemu romantičnemu podzapletu Margo in njenega vratarja Manuela.

Lik in predstava, ki dajeta resnično čustveno srce filma, je Carolyn Tammy Blanchard. Blanchard jo v prvih dveh dejanjih tega filma igra tako zavržno, da jo sovražiš. Zasovražiš jo v trenutku, ko Lu stopi skozi vrata hotelske sobe. Kot bi se razveselili, ko vzame otroka. Toda tisto, zaradi česar sta Blanchardova predstava in Hederjeva režija tako izjemna, je to, da medtem, ko ti povzroči, da bi želel ponižati Carolyn, ustvari viden konflikt znotraj lika za občinstvo, tako da, ko pride do čustvenega nasveta, je občinstvo takoj z njo z nekakšno empatijo. Lepo odigrano. Pomembna so prepoznavna čustva, ki jih uteleša Blanchard – nonšalantni narcizem, panika, strah, krivda, ranljivost. Tako z vidika predstave kot pripovedovanja zgodbe izstopajo prizori z Davidom Zayasom kot preiskovalnim detektivom in Uzo Adubo kot nosečo agentko službe za otroke, saj neprestano izražata govorjeni in neizrečeni prezir do Carolyn, kar iz Blancharda izvabi še več.

Heder se je pri pisanju TALLULAH sklicevala na lastne življenjske izkušnje. Zanimajo se 'Dogodki v našem življenju, ki se počutijo tako travmatično in uničujoče, ko ste sredi njih, in da se ozrete nazaj in pomislite:' No, to je bilo tako neizogibno in seveda, da bi se to moralo zgoditi, ker nikoli ne bi zrasel kot človek brez tega dogodka. Heder je tudi sama delala kot varuška v prestižnih hotelih v Los Angelesu in je imela podobno izkušnjo, kot jo je srečala TALLULAH, 'z mamo in res sem si želela vzeti njenega otroka.' In medtem ko Heder nikoli ne bi naredila tako nepremišljene stvari, je mislila na prijatelja, ki je živel v njenem kombiju. 'Pisal sem o njej, vendar nisem vedel, kaj bi rad naredil z njo kot likom.' Toda ko ji je padla na misel o slabi materi/otroku v hotelskem scenariju, je pomislila: »Oh, moj prijatelj bi to storil v trenutku. Ona je samo nekdo, ki deluje čisto iz svojega drobovja. Ni intelektualne cenzure, ki prihaja iz višjih ravni mišljenja. Samo zanimalo me je, kaj se zgodi. Starševstvo je ena največjih odgovornosti, ki jih lahko prevzamemo v življenju. Kaj se zgodi, ko se nekdo loti tega s popolnoma nepremišljenega, impulzivnega mesta in kako potem to preobrazi ne le njo, ampak vse, ki so vpleteni v to dejanje.«

In Heder nadaljuje z verižnimi reakcijami, ki prepletajo življenja ne le Lu, ampak Carolyn, Margo, Marginega bivšega moža Stevena in Nica. Vsak lik je v celoti realiziran in integriran v konstrukt zgodbe. Cenimo, da Heder tvega pri ustvarjanju teh likov. Vsak ima nevšečne lastnosti, vendar ima vsak potencial za odrešitev in videti, kako se liki hranijo drug z drugim, ko se približujejo tej odrešitvi, je ganljivo gledati, kako se odvija.

Vrednosti proizvodnje na TALLULAH so izjemno visoke, uglajene, dobro oblikovane. Od produkcijskega oblikovanja do kostumov in kinematografije se Hederjeva filozofija posvečanja pozornosti detajlom izdatno obrestuje, zlasti pri njeni kinematografiji. Kinematografinja Paula Huidobro je oblikovala zelo razločno lečo, ki vodi do čudovitih vizualnih metafor. Poglej Lujev kombi. Huidobro posname notranjost kombija in zaradi nagiba in osvetlitve naredi občutek klavstrofobičen, a hkrati ekspanziven. Ko se preselimo v Margoino stanovanje, pride do spremembe zornega kota in okvirja ter osvetlitve, ki zajema Margoin lasten zaprti svet brez oken (podobno kot ima Luin kombi vedno zaprte zavese in sprednje vetrobransko steklo močno razpokano in umazano), tesni okvirji vrat. Ko se preselimo v hišo bivšega moža Steva, je soba čudovito porazdeljena z vsako podrobnostjo, ki jo dodatno prikazujejo okna od tal do stropa, ki ustvarjajo ne le prijetno lahkotnost, ampak tudi odprtost značaja, ki govori resnico, če želite. Vrhunski trenutek v parku Washington Square nato ujame barvo, sončno svetlobo, živahnost življenja na najvišji ravni. Vsak 'set' ima svoje okvirje in osvetlitev, ki določata vsak lik.

Heder pripisuje vizualne podobe svoji predprodukciji s Huidobro, »gre skozi scenarij, bere vsak prizor, govori o čustveni realnosti prizora in o tem, kaj mora občinstvo občutiti in kaj morajo občutiti liki. In potem prišel do ene ključne slike, ki je povzela prizor. Tako smo vedeli, če smo izgubili vse, če je sonce zašlo, če smo izgubili vlak – če smo imeli to eno podobo, potem smo imeli prizor na vizualni način. To je bilo super, ker naju je na nek način spravilo na isto stran o tem, kje so ti liki v tistem trenutku čustveno in kakšen je moral biti prizor, ko sva bila prisiljena narediti kompromis. . .vedeli smo, kaj morata biti ta dva, da bi lahko to naredila.” Veliko teh 'potrebnih' prizorov je doseženih z ročnim objektivom, ki ima spontano občutljivost, podobno kot sama TALLULAH.

Montaža Darrina Navarra jedrnato ustvarja napetost, hkrati pa uravnoveša čustva v igri ter omogoča občinstvu in likom, da čutijo in dihajo.

Dokončanje tapiserije TALLULAH je rezultat Michaela Brooka. Nikoli premočno. Nikoli ne vodi. Nežno poudarja ultimativno lepoto filma.

Napisal in režiral Sian Heder
Igrajo: Ellen Page, Allison Janney, Tammy Blanchard